Preobrazba
Ma, kej bi vam pravu? Men se včasih sploh ni dal tečt. Pedagoški proces športne vzgoje v osnovni šole je v naši zavesti tek pozicioniral nekam med ogrevanje, preden si v roke dobil žogo in bil do konca ure prepuščen sam sebi, ter kazen. Danes si želim, da bi mi kdo že takrat povedal kaj o zakonitostih športnega treninga, ter pokazal tudi tek na dolge proge (kar “kupr” pa “šesto” ni), oz. navdušil nad vzdržljivostnim športom na sploh. Še eden od tistih momentov “Ah, ko bi se lahko z današnjo pametjo vrnil v tisto obdobje…”, pa morda niti ni švoh, da se je vse odvil, kakor se je. Ampak nič ne de. Bolj mi je presunljiv pretres zadnjega leta.
Za 2017 zopet nimam v mislih nobenega kolesarskega cilja, razmišljam pa o neporavnanih računih z letošnjim Berlinom (#gips). V delu sezone, ko neresni tekači že počivajo na lovorikah uvrstitve na 10ki Ljubljanskega maratona z “ženskim” tempom, imam sam že izdelan plan za večino prve polovice naslednjega leta.
Čakam, kdaj me bo Marko končno peljal v Portoval. Js ne vem, zakaj sem drgač Peregrine kupu.