Intro

Kolo je bilo v športnem smislu vedno moja prva ljubezen in čudovit pobeg vstran od vsakdanjega stresa, s katerim se lahko najhitreje pelješ najdlje, vendar se z leti nažreš cest, vseh, tudi koreninastih poti, kaj šele lepih asfaltnih. Na neki razvojni točki življenja te ne zanima več hitrost, ampak le veselje do gibanja. Ko sem bil že prepričan, da me več nič ne more navdušiti, sem na novo odkril zame razmeroma nov svet, ob sebi imel prave ljudi in bil ob pravem času na pravem mestu.

Verjetno ste vsi vsaj enkrat slišali “Pain is inevitable. Suffering is optional”, a je What I talk about when I talk about running neskončno več od enega mainstreamovskega citata in istočasno čitivo, s katerim sem se v zadnjem času najbolj poistovetil. Razlog tiči v deljenju enakih občutkov, zato dopuščam, da bi mu sami, v kolikor ne pripadate istemu plemenu, podelili zgolj naprimer dve zvezdici. O čem govorim?

Tek je pogosto zgolj neke vrste eskapizem, bežanje od doma, pred najbližjimi, pred bližino, pred dolžnostmi, pred samim sabo, osredotočenost na samo telesno gibanje brez psihičnega angažmaja, ki za razliko od kolesa, duševnosti ne plemeniti, temveč jo siromaši ali otopeva in tudi pri meni vsaj od začetka ni bilo nič drugače. Moja zgodba o 43. Berlinskem maratonu se je začela še preden sem pretekel svoj prvi pol-maraton in saj veste, vse najbolj odbite zgodbe se začnejo s pivom ali “ne upaš”. Za stavo ali postavljanje res ni šlo, morda pa si tisto idilično septembersko nedeljo v Arboretumu kljub temu še nisem prav dobro predstavljal v kaj sem z dvigom kozarca potunkal še dva, kar se tiče teka, izkušenejša kolega, ki sta se zastavljenega izziva iskreno veselila skupaj z menoj, čeprav sem nekje za njunima nasmeškoma prepoznal boleče, a prijetne spomine 🙂 Do tega dne sem, za tiste čase kolikor toliko redno (povprečno 2x tedensko), tekel vsega skupaj kakšne pol leta, a sem imel z na tek ne-adaptiranimi meči precej težav in kar nekaj pavz, v enem kosu pa sem najdlje tekel kakih 12 km.

Akcija

En mesec kasneje sem na svojem krstnem pol-maratonu v realizacijo spravil najbrž vse možne napake, ki jih najdete v okvirčkih s klicajem kateregakoli tekaškega brevirja, a še vedno dostojanstveno zaključil z za amaterja moje vrste (“kolesar z napako”), povprečnim časom, vendar sem bil nadaljnih nekaj dni kripelj. Ko sem datum dogodka vnesel v uro, je bill Berlin še več kot 300 dni daleč. Veste koliko časa je to? Pfff! Precej oddaljen se je zdel tudi prvi od vmesnih ciljev, 16. Mali Kraški maraton, zato so si noge privoščile nekaj potuhe pavze, preden jih resno začnem mrcvarit.

“Ti si kolesar, ti nimaš kej tečt.” (Marjan Zver)

November je bil, kar se tiče vremena ter kolesa, eden najbolj fantastičnih, kar jih pomnim in veseli mesec ni dosti zaostajal. Z Zvonetom sva brevet na najdaljšo noč v letu v Novi Gorici startala pri 15 °C in zakaj bi na Novigrad čakal do februarja, če lahko po Krku vozim že decembra? Dnevi so leteli, poleg kolesa sem tudi hodil po hribih, tekel pa do druge polovice januarja, ko sem v polarpersonaltrainer.com začel z vpisovanjem tekaškega programa, nisem. Zdej pa res.

Znova sem začel nekje na začetku in najbolj glup mesec leta je skupaj z večjimi temperaturnimi nihanji seboj privlekel še menjavo službe, ki je hočeš ali ne, že tako od mojih prepogumnih podvigov izčrpan imunski sistem, ravno ko res ne bi bilo treba, še dodatno oslabila. Po mesecu in pol zmenkov ter pogajanja z bronhitisom, ki mi je zopet omogočil več počitka, kot bi ga želel, sem z nekoliko več suverenosti tekaške copate ponovno obul šele nekje sredi marca, ko smo se že davno poslovili od neobstoječega snega. Zopet sem bil gnil, 16. Mali Kraški maraton sem za voljo okoliščin že odmislil, vendar se mi je že po kakšnih štirih tekih zdelo, da mit kot je “mišični spomin” vendarle obstaja in da bom kmalu nazaj. Polet je štiri dni pred tekom na svoji spletni strani objavil nagradno vprašanje za katerega pravilen odgovor so štirim izžrebancem podarjali štartnino za 16. Mali Kraški maraton.

“Kako je ime slovitemu, zdaj že tekmovalno upokojenemu slovenskemu maratoncu, tudi udeležencu olimpijskih iger, ki je večkrat tekel v Sežani?”

Roman Kejžar. Ajde, pa bom za foro izpolnil, ker ravno poznam odgovor. Na Veliki petek, dva dni pred tekom in dober teden po zaključku mojega razmerja z bronhitisom, ter vsega petih krajših tekih, okoli poldneva dobim e-mail z vsebino “Obvestilo nagrajencem – sporočite razdaljo, letnico rojstva in velikost majice”. Nekdo tam zgoraj je očitno na Veliko noč, namesto carbo loadinga, zame imel drugačne načrte. Skrivnostna so pota Gospodova. Pa ajde, 9.400 m bom že zmogel, pa še doma mi ne bo treba bit. V noči s sobote na nedeljo sem se v postelji poigraval z mislijo “Kaj pa… če grem kar na 21 km?” in naslednje jutro praktično “s kavča” težjo in lepšo traso svojega drugega pol-maratona odtekel celo z boljšim časom ter občutki kot ljubljansko in šel naslednji dan že na kolo. Kava v Kostanjevici je bila kljub kislemu vremenu, povsem na mestu.

Regeneracija je pomembna, pravijo. Z aprilom se je pričelo lepše vreme, kolesu in morju se nisem mogel upret, ura je sporočala, da je do maratona še kakih 180 dni, v nogah pa še ni bilo nič kaj veliko pametnih tekaških kilometrov. Nimam pojma, kam je šlo teh 120 dni, ampak samo še Maraton po dolini Krke, potem pa res postavim kolo v kot. Problemov z meči že nekaj časa nisem imel več, sem se pa vseeno počutil varneje, če sem dolžine še naprej tekel v kompresijskih nogavicah. Na Maratonu po dolini Krke smo se peljali kot profesorji, na Bajkafestu smo se imeli odlično, v polarpersonaltrainer.com pa je bilo na tekaškem programu še vedno več sivih kot rdečih kvadratkov. Le še Gran Fondo Giro d’Italia in Goni Pony, potem pa čisto zares, no!

Bližal se je zadnji čas za oddajo prijave na maraton in v tistih dneh me je klical Iztok in spraševal ali res gremo, ter v dobri veri v plan B (možnost predaje štartnine), vplačal prijavo. Ne glede na tedanjo pripravljenost, sem trdno odločen, da pri 27 letih uspešno pretečem svoj prvi maraton, vplačal tudi “Finisher” majico in graviranje medalje z doseženim časom, Igor pa je zaradi odsvetovanja zdravnice, zadnji trenutek odpovedal. Kdor me bolje pozna, ve da bi kljub razočaranju, ki sem ga čutil preden je nastopilo razumevanje, šel v Berlin tudi sam, a čaprav mi ni prišlo na pamet prej, sem Igorjevo zamenjavo imel pravzaprav ves čas pred nosom in tako smo naposled zopet bili trije.

Element presenečenja

V polarpersonaltrainer.com je bilo slabe štiri mesece pred maratonom končno res nekoliko več obkljukanih treningov, čeprav je v službi odpiranje nove poslovalnice v Novi Gorici, znova zahtevalo svoj davek. Na Šmarješkem teku mi je trail trasa zelo ustrezala, tempo je bil soliden, a se mi je zdelo, da sem med ogrevanjem s poskoki na mestu malo nategnil neogret gleženj. Med in po teku nisem čutil ničesar, dva dni kasneje pa sem raztek čez Marof nepričakovano zaključil s šepanjem do doma. Nikoli v življenju še nisem imel zvitega gležnja, zato nisem verjel, da se kaj takega lahko zgodi tudi meni. Že naslednje jutro sem bil invalid in si k nogi tiščal vrečko ledu, po dveh dneh bi si Voltadol najraje stisnil še v kavo, v petek pa sem bil že iz ure v uro bolje. Čutil sem, da s tekom sicer najbrž še nekaj dni ne bo nič, sem pa z nogo vsa ostala vitalna življenjska opravila opravljal brez težav in čez vikend za šalo odbrcal dobrih 100 km po Beli Krajini.

En teden od šepanja z Marofa me je Igor nasral, da naj bi mojim tekaškim pripravam blazno koristilo tudi, če bi prišel v času njegovega dežuranja na Sprint na čas. Z rezervo sem sicer odpeljal najbolje do tedaj, a gleženj me je nekoliko ščipal in nasploh sem se počutil za en drek. Po kronometru sem šel še na stadion in noga mi za tistih 15 minut jogganja ni bila prav nič hvaležna. Z manjšim cmokom v grlu sem teku odkazal nov teden pavze in uteho ponovno iskal pri kolesu, kjer težav ni bilo.

Po dveh tednih od mojega šepanja z Marofa, mi je gleženj še vedno grenil življenje po daljši hoji in tudi že na kolesu. Še vedno ne vem, kdo je ukradel čas, a do maratona so bili le še trije meseci, jaz pa sem namesto, da bi začel povsem dosledno slediti tekaškemu programu maratona, izgubljal živce, saj sem se že s težavo dvigoval na eni nogi. Miran se je mojemu klicu na pomoč odzval hitro in me po posvetu “za foro” poslal na slikanje, od tam pa, če “ne bo nič”, nazaj da zadevo razturiva po svoje. Ta večer sem za dober umetniški vtis na urgenco prišepal, čeprav mi hoja sama po sebi ni povzročala težav. Zgodbo o nerodnem preskoku stopnice sem skoraj zamočil z za ta čas dneva neprimernim prislovnim določilom časa (“Aha, to je bilo že zjutraj??”). Ehm… “Ja, ampak zjutraj še ni bolelo, zdaj pa” (že dva tedna). Na čelu mi je očitno pisalo, da imam zvit gleženj in ko mi je rentgenolog pomolil sliko, s ketere sam nisem prepoznal nič omembe vrednega, sem bil prepričan, da grem pač nazaj k Miranu, nato pa je sledil šok: “Aha, počeno. Operirat sicer ne bo treba, bomo pa dali gips za vsak slučaj.” KAJ?!?!?!111ONE

Za vikend sem bil prijavljen na Adidas Trail Run na Soča Outdoor Festival, vikend kasneje pa blejsko Nočno 10ko. Kako vraga naj tečem z gipsom? Za nameček se še mavčarju moja ideja, da mi na podplat mavca vdela Look Keo bloké sploh ni zdela duhovita. Vse skupaj je bilo kot zelo slabe sanje in kar nekaj vode je preteklo, preden sem dejansko dojel, da se to sploh res dogaja. Edina svetla točka, ki sem jo tisti trenutek videl, je bila, da sem imel kontrolo že čez dobrih 10 dni, a sem se zaradi gipsa sam sebi zdel tak osel, da bi se tisti čas najraje izogibal celotnemu svetu. Ob Soči smo vseeno preživeli čudovit vikend in še enkrat znova sem spoznal, da morda se pa res vse zgodi z razlogom, da nikoli ne smeš obupati in bil tudi z mavcem na nogi še vedno trdno odločen, da čez dobra dva meseca in pol pretečem maraton. Na drugi strani med tem nekdo, ki je 10 km odtekel v ~40 minutah, ni imel tako svetlih načrtov s svojo prihodnostjo.

Komaj sem dočakal tisti prekleti ponedeljek za katerega sem vsem, ki so me uspeli srečati, povedal da mi bodo to utež z noge že odstranili. Pridno sem se držal vitaminov in kalcija, se vzdrževal kave, alkohola in ostalih zadev, ki zavirajo rast kosti in zunaj čakalnice zadovoljno zrl v novo rentgensko sliko brez “laska” zloma. Like a boss (brez gipsa). Nato pa nov šok: “Ja ja, zelo lepo se celi. Še dva tedna, potem pa še bergle za kaka dva tedna.” @*!#$!&%!!!!!! K-k-k-kako še dva tedna, če čutim, da je OK?!?!?! Dva meseca in pol pred maratonom se mi je znova podrl svet in ne pomnim, kdaj v življenju sem bil nazadnje tako potrt. V trenutku odhajanja iz bolnišnice (kamor sem se pripeljal in odpeljal sam) skoraj s solzami v očeh, sem srečal znanko, ki se je tod v svoji pozni nosečnosti mudila na pregledu in pretresen nekako uspel iz sebe spraviti: “Še dva tedna. Maraton čez dva meseca in pol.”, ona pa nazaj: “Ti tako zelo ne greš na ta maraton!”. Nekoga ki ni vajen biti dolgo pri miru, lahko še dodatno kaznuješ na način, da mu kljub res slabemu razmerju z iglami, v roke porineš 30 doz Fragmina, ki si jih mora v izogib krvnim strdkom ter pljučni emboliji sam injecirati v predel pasu. Kljub uspešnemu soočenju z lastnimi strahovi, sem domu za ostarele podaril 23 doz in (očitno) preživel.

“Vsak lavfa samo dokler se ne poškoduje in pol itak ugotovi, da je bicikel zakon.” (Jure Švent)

Naslednja dva tedna sta bila tako še ena najbolj žalostnih v življenju, a hkrati odlična priložnost, da preberem še kakšno knjigo več kot sicer. Po celem Instagramu so bile raztresene fotografije z razglednic, jaz pa sem se vsem smilil zaradi prepričanja, da moja noga v julijski vročini pod dokolenskim mavcem blazno švica, mene pa je motila le utež, ki sem jo sovražil iz dneva v dan bolj, sama po sebi, pobrite kolesarske noge pa se za vročino niso niti zmenile. Vsa srečanja z znanci so potekala v približno istem stilu – smiliti se nisem pustil nikomur. Vse torbe, vrečke, škatle ter vozičke sem vztrajno nosil ali prerival sam, dvigala nisem želel uporabljati in vprašanj ali sem padel s kolesom, sem imel že resnično preko glave. “Če bi vozil kolo, se to ne bi zgodilo. Računam da se mi uspe sestavit do konca septembra za maraton”. Stavek kateremu je vedno sledil trenutek, ko je sogovornik svoj pogled obrnil navzdol, jaz pa sem z nevidnega odseva tal vsakič prebral enako misel: “Ojej. Morda bi mu nekdo počasi moral razložiti, da ne bo šel”. To je bil moj neskončen vir motivacije. Kljub temu, da bi se lahko povsem dostojno vdal, češ “Rok, imel si resen namen, a tudi grozno smolo” in se sprijaznil, da bo maratonov v življenju lahko še veliko, sem letalsko vozovnico iz Zagreba v Berlin, nikoli bolj odločen, da mi maraton letos ne uide, rezerviral z mavcem na nogi. Komentarje “Sej drgač greš lahku pa na polovičko.” sem ignoriral, saj je jasno, da nekdo s takšno idejo niti približno ne ve za kaj gre. Maraton je maraton, pol-maraton pa z njim nima veliko veze, sploh pa je v Berlinu na koledarju aprila.

“It’s pretty thin, the wall separating healthy confidence and unhealthy Pride.” (Haruki Murakami, What I talk about when I talk about running)

Akcija!

Ura je sporočala, da je do Berlina le še 63 dni, s tekaškim planom sem bil v konkretnem zaostanku, a sem končno dočakal tudi ta preklati dan z žago. Gibljivost gležnja je bila v vse smeri skoraj brezhibna, a sem s težavo in rezko bolečino iztegnil levo nogo, saj sem imel občutek, da je kita meč za kolenom kar naenkrat postala prekratka, razlika v obsegu levih in desnih meč je bila 15 mm in ob stoji na “slabi” nogi pa sem na mestu zloma še vedno čutil ščipanje. Čemu vse to, če pa ni nič bolje?! Bil sem vesel, a hkrati zaskrbljen. Zdravnik je zapovedal, naj bom kakšna dva tedna previden z obremenitvami in da si nato že lahko privoščim kolo.

Jasen cilj, neomajana volja in terapevtski rekviziti so poskrbeli, da sem tudi torzijsko stabilnost noge kmalu začel spravljati na zadovoljiv nivo, tekaški plan pa ta čas v celoti izvajal na kolesu. Kot da se ni zgodilo nič, sem po slabih treh tednih od odstranitve mavca s precejšnjo previdnostjo in kompresijsko prevezo gležnja že začel slediti tekaškemu programu tudi “peš”, vmes pa z veseljem prevzel tudi ostale pobude za gibanje, a grenčina zasrbkljenosti je ostajala.

Nikoli se nisem imel želje primerjati z najhitrejšimi, saj me je bolj, kot merjenje kurcev na Stravi, zanimalo število nasmehov ter čudovitih razgledov, a vedel sem, da me odlikuje dobra mišična vzdržljivost in psihična pripravljenost na daljše aktivnosti (lep, pameten, skromen,…), kar se je dobro odsevalo pri brevetih in pohodniških etapah Jakobove poti. Tri tedne pred maratonom sem na meniju imel tri-urni tek. Od poškodbe v enem kosu še nisem pretekel več od 16 km, na splošno pa še nikoli več od 25 in pojma nisem imel, kako bo vse skupaj prenesel moj gleženj, ki je po vsaki daljši športni aktivnosti še vedno malce zatekal. Ker sem se dopoldne odpravljal na morje, spuščanja plana pa nisem dopuščal, sem se na tek odpravil že zelo zgodaj zjutraj in v centru mesta nekaj po 5. uri srečeval “mesečnike”, ki še niso zaključili z afterpartyem skokov v Krko pri Botru. Generalka je minevala kot po planu. Tempo je bil fini, pulz pravi, oprema brez presenešenj, gleženj se sploh ni oglašal, glava je bila naštelana na 30 km in občutek je bil krasen. Uštel sem se edino pri timingu delovanja kofeina in na Lešnici letel v koruzo. Ko sem na poti iz Šmarjeških Toplic nekje pri pletenki še “svež” prestopil mejo 25 km, sem vedel, da sem kljub teku po “sivem območju”, na varni strani. Počutje pri teku še nikdar ni bilo boljše, predstavljal sem si svoj prihod skozi Brandenburška vrata, moč čustev in vizualizacije je poskrbela za kaki dve solzici in ko sem domov pritekel z vsemi tremi kljukicami (čas, dolžina, počutje), se mi je povrnila čisto vsa samozavest. To je bil eden tistih ključnih trenutkov, ki sem ga krvavo potreboval. Kasneje je očitno tudi vsem sledilcem, ki so bili vseskozi prepričani, da rinem z glavo skozi zid, le postajalo jasno, da utegne Roku vendarle uspeti. Kakšno razočaranje!

Naslednji dan po generalki sem bil kljub navodilu “rest day”, na stadionu. Noge niso zdržale brez kratkega razteka in ta cocky nasmešek bi s svojo energijo zlahka napajal Las Vegas. Kolesa sem se v izogib nepotrebnemu izčrpavanju nog dosledno vzdrževal in disciplina se je obrestovala. S planom nisem popuščal in Marko je bil ves čas ob strani. Za vikend sva se v sklopu zadnje “resne” dolžine udeležila jubileja Gimnazije Novo mesto, Gimnazija teče 270 let in 10 km traso Park teka kasneje podaljšala še za dobrih 15. Eksperimentiranje z novimi geli, sploh pa vročina so naredili svoje, domov sem se vrnil izpit kot mušica in k sebi prihajal še cel dan. Dva tedna pred maratonom, ko je bila glavnina treningov obkljukana, sem čutil, da so noge prazne, a še vedno me je čakalo nekaj 60, 75 in 80-minutnih bombončkov. Takrat sem se spomnil Rugljevih besed.

“Čeprav imaš na teden samo tri treninge, ti iz tedna v teden pobirajo moč, sklepi, v mojem primeru kolenski, postajajo vse bolj občutljivi, mišice vse bolj boleče, do popolne revitalizacije pač ne prideš nikoli. Ni časa, naslednji trening, še bolj intenziven, daljši in hitrejši, je za vogalom, program neusmiljeno priganja, ura tiktaka brez posluha za človekške slabosti. Odrešitve ni.” (Samo Rugelj, Delaj, teci, živi)

A mi ni o podobnih občutkih v zvezi z Valencio nekoč pripovedoval tudi Igor? Pa sej… Sej do Berlina se bom spočil, ane? Ves čas sem hodil po tanki meji med dviganjem forme in pretreniranostjo. Oh, kako sem se vsakič razveselil “alternative” in “rest day” kvadratkov lista pripetega na hladilnik 🙂

Ne vem, ali so bili krivi živci ali glikogen, vendar občutek težkih nog je končno izginil šele po palačinka loadingu, večer pred letom v Berlin. Oh, kako mi je odleglo 🙂

Berlin

Ko dalj časa načrtuješ in pričakuješ neko zadevo, ta sčasoma tudi pride. Ob odhodu sem bil povsem miren, U2, Claptona in Florence + The Machine sem si namreč vrtel že nekaj dni. Po nastanitvi v zahodnem Berlinu, nas je najbolj čarobno mesto srkalo vase s svojo sproščeno toplino, prijaznimi prebivalci na vsakem koraku in iz ure v uro nam je bilo bolj jasno, da bi si za dober teden dni dolg dopust težko izbrali boljše izhodišče.

Namesto držanja nog v luft, smo aklimatizacijo izkoristili za infiltriranje med lokalce in po malem še vedno igrali vlogo turistov. Na filanje z makaroni seveda nismo pozabili. Po prevzemu štartnih številk se je nervoza stopnjevala in jasno nam je bilo, da bo očitno res treba lavfat 🙂 10 in več kilometersko vsakdanje vandranje po mestu v obutvi za prosti čas je že načelo kolena in stopala. Ko si enkrat v svetu tekov na dolge proge, te prestraši že vsaka malenkost, saj nikoli ne veš ali se nenadna bolečina oz. gib pojavlja le v tvoji glavi ali je resnična in te bo po nekaj-tisoč ponovitvah, kot kamenček v copatu, stala glave. Tri dni pred maratonom sem si preventivno in kurativno pod pogačici nalepil Kinesio trak in pol-urni večerni tek z Markom končal pomirjen.

Nekoliko manj miren sem bil znova v soboto pred maratonom, ko sem po jutranjem Breakfast Run-u, s startom 700 m od doma in ciljem na olimpijskem stadionu, čutil da noge niso čisto “taprave” in da jih je pohajkovanje po Berlinu v minulih dneh nekoliko zdelalo. Valda. Vedel sem, da bom svoj primaren cilj (preteči) sicer dosegel, sekundarnega (boljši čas) pa bom prihranil za naslednjič. Cel večer sem vrtel Rolling Stonese in Queene.

Race day

Zaradi nervoze celo noč nisem zatisnil oči. Do nocoj se mi povšter sploh ni zdel tako vroč in velik. Budilka ob 6h, porcija snooza, jajc, skute, toasta in gas! Kako sem bil vesel, da sem tokrat pravilno tempiral delovanje kofeina. Na U-Bahnu smo srečevali še mnogo ostalih vesoljcev v pisanih copatih in s prozornimi vrečkami na ramenih. Vsi smo izstopili na postaji Potsdamer Platz in kot zombiji korakali proti parku pred parlamentom, kjer smo oddali vrečke in se odpravili v svoje štartne bokse.

Ker z Markom še nisva imela dokazljivih (cestnih) maratonskih rezultatov, sva se postavila na čelo predzadnjega boksa več kot 40.000 glave množice tekačev, Iztok pa dva boksa pred nama. V trenutkih pred štartom nisem čutil nobene treme več. Pomislil sem, da so mi točno dva meseca nazaj z noge odstranili mavec. Od tistega trenutka dalje se mi je zdelo, da sem vse storil prav in da sem tako psihično, kot fizično pripravljen. Zadnji SMS, ki sem ga Igorju poslal preden sem telefon oddal skupaj s prtljago, se je glasil nekako takole:

“Celo leto smo delal v vinogradu, zdej pa samu še potrgamo.”

Po štartih vseh boksov pred nami, smo bili pol ure za elito končno na vrsti tudi mi. Dogodek, na katerega sem se tako ali drugače pripravljal, ga pričakoval celo leto in sedaj sem dejansko stal tam. Trenutek za solzico in pogled v jasno nebo sončnega dne. Sirius mi je kocine postavil pokoci še zadnjič, z Markom sva se objela, si zaželela srečo ter lahke noge in ples se je začel.

“Start.”

Ker nisem imel občutka, koliko škode je bilo v zadnjih dneh dejansko storjene, sem znova s Kinesio trakovi okrog kolen, začel zelo previdno, pulz pa se je od vsega adrenalina že na začetku ustalil eno cono višje od zamišljene. Ob poti je bilo od prvega do zadnjega kilometra okrog milijon gledalcev, meni pa je že v 1. km v oči padla starejša gospa, ki ni glasno vzklikala, temveč nam brez besed nasmejana mahala s šopkom sončnic, dvignjenim visoko v zrak. Po prvih nekaj kilometrih sem videl, da je to očitno to, da pulza dosti umiril ne bom, noge so sodelovale suvereno, zato sem se odločil nadaljevati tako kot sem navajen, preden me mlinčkanje potolče. Na 7. kilometru sem na mostu čez Spree ob Berlinski glavni železniški postaji zagledal slovensko zastavo, a sem bil za “petko” predaleč in prehiter, kasneje pa slovenskih zastav nisem opazil več.

Vzdrževal sem konstanten tempo, ki je ustrezal splošnemu počutju, na uro pa skozi cel maraton (kot običajno na vseh tekih do sedaj), nisem pogledoval. Ko se mi je zdelo, da je motor ogret in da lahko s takim ritmom nadaljujem v nedogled, sem nekje pred seboj zagledal balon, privezan na “zajčka” in ga začel dohajati. Pridem bližje… 4:15. Ok, štartal sem res previdno, ampak sedaj bi lahko šlo hitreje, zato nadaljujem mimo ter počasi dohajam naslednji balon. Pridem bližje… 4:15? E? Vzamem prvi gel. Taktika, ki sem jo določil na generalkah (8., 16., 24., 32. km in za rezervo še eden) se je zdela ustrezna. Tečem mimo okrepnih postaj, kjer se vsakič napravita dva koridorja, po sredini ločena s kozarčki in tudi sam ob vsaki priložnosti pograbim izotonik, tla so mokra, kot da sem za las zgrešil nevihto, 100 m za tem pa se copati od vsega cukra prav lepijo na tla. Noro.

Izgubljati skušam čim manj časa in dohajam nov balon pred sabo. Končno pridem bližje… 4:15??? Fak, no! Najverjetneje drži, da glava in misli sicer niso nujno najbolj pomemben element uspešne športne izkušnje, so pa bistveni del. Tudi to je ena od lepot daljših individualnih športnih preizkušenj – več kot dovolj časa imaš za pogovor s samim sabo in če v glavi stvari niso na mestu, te tist črv useka in zategne ročno. Od tu izhaja, da je res vse v glavi. Kakorkoli, tisti trenutek mi je za lovljenje zajcev padlo dol in od tu dalje sem tekel le še proti razdalji in se s časom nisem obremenjeval. Noge so na avtopilotu sledile modrim označbam idealne linije povsod, koder ta ni potekala nujno po soncu, z očmi sem spremljal oznake kilometrov ob progi, v glavi preračunaval kolikšen odstotek maratona je že za mano in v nepregledni množici iskal Ninin obraz. Po 17 kilometrih sem vzel drugi gel, čeprav nisem čutil niti učinkov prvega in v množici znova zagledal gospo s sončnicami, ki nam je mahala kot na začetku. Evo power-up! Ko sem prečkal označbo 21. km, se mi je nasmejalo: “Evo Rok, tvoj cilj pred enim letom”. Meje so res le v glavi. Do tu je šlo vse gladko, a bil sem šele na polovici. Ko sem na 24. kilometru vzel tretji gel, v nogah že ni bilo več tiste prave moči in čutil sem, da se je medenica začela posedati. V podvozu U-Bahna sem že od daleč slišal udaren ritem enega od mnogih bendov ob progi in ko sem bil spodaj, me je vsak od sinhronih udarcev po praznih sodih nabil z energijo, ki je poskrbela za prijetnejših 300 metrov. Na 25. kilometru so se pojavile tudi masažne mize, ki so si nato do konca sledile vsakih 5 kilometrov, jaz pa sem se že poigraval z mislijo, da bi mojemu križu masaža res prijala… Na 26. kilometru že nisem bil več prepričan ali bi do masažnih miz tekel kar nazaj ali jih čakal do 30. kilometra in tako zelo me je mikalo sesti na pločnik le za nekaj sekund. Da ne bi slučajno nehal tečt! Na 27. kilometru sem si želel, da bi bilo vzpodbud v smislu bendov, ki preigravajo najljubše komade in zvočnikov, iz katerih se vrtijo 80’s Disco hiti, še več kot sicer. Ko sem z očmi skeniral množico ob cesti in se zopet spraševal kje je Nina, sem jo zagledal… gospo s sončnicami! 🙂

Na 28. kilometru sem začutil, da sem na palcu desnega stopala pridelal že konkreten žulj, ki je nastal kot posledica šiva v predelu prstov (očitno) preohlapnih kompresijskih nogavic. Tako dotičen par copat, kot nogavic, sta imela za sabo preko 200 km, pa se mi je to zgodilo drugič. In prvič? Lani na Ljubljanskem (pol)maratonu 🙂 Noge so se že same postavljale ena pred drugo in ko sem prečkal označbo za 30. km, sem bil znova v “sivi coni”. “Evo Rok, tolk si do zdej tekel najdlje.”, počutje pa sploh ne tako blizu tistemu na generalki. Kaj bi dal za tiste noge! Ozračje je bilo segreto na cca 20 °C, vendar se nisem čutil zdelan od malce višjih temperatur od idealnih, a kljub temu, če se je le dalo, tekel v senci visokih dreves in stavb. Prečkam tablo 32. kilometra, stisnem še četrti gel v usta in si mislim “Samo še desetka”. Easy. Že od daleč opazujem spominsko cerkev Kaiser Wilhelm, kateri se približujem po BMW Speed Lane, kakor se je imenoval kratek pas tartana, ki pa ni imel veliko sproščujočega učinka in ko prečkam stavbo Berliner Morgenposta, izbuljim oči kot sova. V tistem trenutku sem začutil, kako mi je počil žulj in vsak naslednji korak po prstih je bil pekoč.

“Pain is inevitable. Suffering is optional. Say you’re running and you think, ‘Man, this hurts, I can’t take it anymore. The ‘hurt’ part is an unavoidable reality, but whether or not you can stand anymore is up to the runner himself.” (Haruki Murakami, What I talk about when I talk about running)

To je bila ena najdaljših desetk v zadnjem času. Verjetno sem podzavestno z bolečino kompenziral vsak korak, palec me je zapekel ob vsakem odrivu s prstov, po glavi mi je šla misel na to, da bi se ustavil le za par sekund, sezul nogavico ter preveril situacijo in v tistem trenutku znova zagledal… sončnice. Lekcija? Vsakič, ko mi bo težko, moram očitno misliti na sončnice. 🙂 Tekel sem mimo table, ki je označevala 35. kilometer in vedel sem, da sem že na varnem in tudi, da žulju itak ne morem pomagati več. Odločen sem bil, da dosežem cilj, četudi se vanj priplazim po vseh štirih ali prikotalim. Šlo je počasneje, a vseskozi sem prehiteval tekače, ki so hodili, lovili ograje, se od krčev raztegovali po stenah stavb in bili očitno v večjih bolečinah od mene. Kilometri so se še vedno minevali zelo počasi. Trasa po 38. kilometru, po prihodu na Potsdamer Platz za ravnino pred ciljem še dvakrat zavije levo. Grizem mimo nakupovalnega centra, kjer smo se potikali dva dni nazaj, tečem že povsem v transu, strmim daleč naprej in množice niti več ne opazim. Kje vraga je zdaj ta prekleti levi zavoj?!

Končno zavijemo levo mimo table “40 km” in skozi predzadnjo točko za merjenje vmesnega časa. Čutil nisem nobenih bolečin več, bil sem le enostavno utrujen, a usta mi je vleklo k ušesom. “O fak, Rok. To je to”. Na hitro še enkrat zavijemo levo, kar poneslo me je mimo zadnje okrepne postaje in točke s prvo pomočjo, a očitno sem med zadnjima dvema ovinkoma spregledal še dva cik-cak-a in ko smo začeli zavijati desno, mi ni bilo več jasno nič “Neeeeee! Neeee veeeeeč!” Za tablo, ki je označevala 41. kilometer sem s prihodom na Unter den Linen končno dočakal tudi zadnji levi zavoj. Tekel sem naravnost proti Brandenburškim vratom. Ta prizor sem si skozi leto predstavljal neštetokrat in vsakič mi je orosil oči, v tistem trenutku pa sem bil enostavno preveč utrujen (za solze). Vse table, ki so mi sporočale, da me do Erdingerja loči le še en kilometer in tudi sama misel na pivo me niso ganile. Trg je bil nabit, jaz pa nekje v povsem svojem svetu. Kot da skačem po oblakih, sem prečkal Brandenburška vrata, pred seboj zagledal tablo “42 km” in se v stilu jadrnice, ki prihaja v marino, le še “sprehodil” po modrih tepihih zadnjih nekaj metrov.

“Ziel.”

Občutek sem imel, da bi moral biti na tem mestu bolj liričen ali bolj navdušen. Saj sem čutil neznanski ponos, ampak obenem sem bil tako lepo utrujen in istočasno vesel, da mi ni bilo treba več teči. Uspelo mi je natanko tisto, kar sem se namenil in tisti trenutek me ni zanimalo nič več. Ko sem prevzel medaljo, sem se res počasi odzibal po svojo vrečko in do dogovorjenega mesta srečanja, kjer Marka in Iztoka ni bilo. Poiskal sem telefon in videl tri neprebrana sporočila. Igor je že videl, da sem v cilju. Kličem nazaj in šele takrat je počasi prihajalo za mano. “Kva je zdej ti norc, jokaš od veselja al bolečin?”. Ne spomnim se svojih besed, ampak prepričan sem, da sem govoril povsem nepovezano.

Ko sem odpisal še Miranu in odložil telefon, se je prikazal Marko. V nasprotju s pričakovanji ni zgledal nič manj “mrtev” kot jaz. Očitno smo po p… na 25. kilometru dobili vsi. Objem in “Čestitam”. To je bilo to. Neprecenljiv občutek, ki ga privoščim vsakemur. Za tem sva našla še Iztoka in počitek v parku naslednjih nekaj ur je bil povsem zaslužen.

Epilog

In? Čas? Kater sem bil? Za moje pojme povsem napačna vprašanja. Maraton, sploh prvi in sploh v okoliščinah iz katerih sem tokrat izhajal sam, je bitka z razdaljo, ne s soudeleženci ali časom. Kdor želi, je ali bo pa bo informacijo že izbrskal in kdor zamahne z roko, češ “Eh, toliko nakladanja za to?”, najbrž nima pojma.

“At least he never walked.” (Haruki Murakami, What I talk about when I talk about running)

Eden od pokroviteljev Berlinskega maratona, Berliner Morgenpost, na enak način kot Delo dan po Franji, v posebni prilogi objavi seznam vseh udeležencev maratona skupaj z njihovimi doseženimi časi. Za spomin smo se časopis na ponedeljek namenili kupiti že v četrtek, a ga v ponedeljek med iskanjem po trafikah na poti do živalskega vrta nismo našli, saj je bilo povpraševanje očitno izredno. Ah, jebiga. Zvečer se nama je z Markom zazdelo, da si končno zasluživa nekaj degustacijskih piv in ko je na blagajni trgovine nasproti stanovanja na pult priložil še izvod časopisa, me je skoraj sezulo. Površen pogled se mi najprej ustavi na copatih, pogledam višje do nogavic in ko vidim celotno sliko, me stisne v želodcu. Marka dregam s komolcem “Vidiš kaj je na naslovnici?!”.

Če kje, je na tem mestu Zaplotnikov citat: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi”. Čeprav realnost ni tako romantična, kot v njegovi Poti, razumem kaj je želel povedati. Ves čas priprav na maraton je bil poglobljeno spoznavanje sebe, lastnega telesa in odkrivanje lastnih mej. Čisto vsak tek posebej je bil svojevrstna izkušnja preko katere sem spoznaval kako telo reagira na določeno vreme, obremenitev, prehrano ali druge pogoje treninga. Najbolj ustrezna primerjava pol-maratona in maratona, ki sem se je domislil do danes ni “dan in noč”, temveč “srednja šola” in “faks”. Prvo lahko vsak povprečno inteligenten oz. nadarjen posameznik, ki nima preveč neopravičenih, s solidnim uspehom zdela z levo roko, maraton pa zahteva veliko več vloženega časa, discipline ter predanosti in ne tolerira “padalcev”. Čeprav so bili tudi trenutki, ko se mi res ni dalo, sem čisto vsako minuto poti užival.

Trenutno čutim olajšanje. “Projekt” letošnjega leta je za mano, preživel sem in določena odrekanja lahko sedaj malce omilim (bike ride, yaaaay!). Istočasno po enotedenskem počitku od teka nekje znotraj že seva praznina, ki išče nov cilj, ki bo dovolj velik, da me bo motiviral in hkrati dovolj dosegljiv, da ne bom pregorel. Z vprašanjem kje in kdaj bodo naslednji maratoni, se ta trenutek še ne ukvarjam, tekel pa bom še naprej zagotovo, saj ne verjamem, da maraton pretečeš le enkrat. Ko se telo regenerira in pozabi, kako smešno je bilo naslednja dva dni hoditi po stopnicah, si že zasvojen. Trenutno me na omarici poleg postelje čaka Ultrablues, kmalu izzide Na dolge proge in kadar ne vozim, na poti v službo berem Neskončne ceste. Nimam pojma, kaj mi utegne priti na pamet, saj me proprosto privlači preveč stvari (tudi sam sem bil bolj sedeč otrok, morda pa me zato čaka kaj takega), a ne me razumet narobe – še vedno bom z enako neskončno radostjo vozil tudi kolo.

Zahvale gredo

Nisem prepričan, da lahko maraton nekomu posvetiš, vendar mislim, da je na tem mestu definitivno primerna kakšna zahvala.

Igorju in Marču, ki sta poskrbela, da je bila glava vseskozi “na mestu”.

Iztoku za moralno podporo in ker tudi sam ni obupal.

Urošu za voucherje.

Miranu da so bile noge “prave” (vsaj dokler nisem sam česa zajebal).

In seveda Marku, Prijatelju ki sem si ga vedno želel. Za vse trenutke, ko je bil poleg in povsem hladen niti za trenutek ni podvomil v to, da bova 25. septembra 2016 zjutraj na Cesti 17. junija stala z ramo ob rami.

Vsem ki niste verjeli, da mi bo uspelo in vsem, ki ste kljub stresnemu zlomu mečnice tri mesece pred maratonom, verjeli da mi bo. Oboji ste mi pomagali doseči cilj.

Za vsak pretečen korak, indic ter voljo pa sem zaslužen jaz.

“Sreča spremlja hrabre” ali Karma (“What goes around, comes around”)? Recimo temu enostavno pozitivizem in “Never give up”.

Ogn!