Kadar se imaš lepo, čas vedno (pre)hitro mine in zato že od nekdaj zagovarjam, da se mi za manj kot tri ure niti ne splača oblačit kolesarskega dresa. Druga četrtina letne sezone je po enakem zgledu minevala pretežno v pešaški obliki aerobnih aktivnosti in ko sem se tekom življenja “pod radarjem” po še drugi kljukici na koledarju,  zaradi tega čedalje večkrat soočal z vprašanjem ali sploh še kaj kolesarim, tečem in pišem, se je v meni znova rojeval navdih, da se po krajšem zapostavljanju (če se temu sploh tako reče), zopet s kolesom odpeljem malo dlje.

Verjetno ni novomeščana, ki ne pozna koga, ki jo je vsaj enkrat pihnil s kolesom na Krk in glede na letni čas, je bilo tudi mojim ambicijam jasno, da pes moli taco,  kamor je vedno šel rad. Konec vikenda sem tako Marku omenil, da bi se enkrat v bližnji prihodnosti s kolesi odpeljali na Morje in strinjal se je, da gremo “malo prej spat”  že prihajajoči konec tedna.

Za cilj etape sva določila Zukve, vas pred Ninom,  nekoliko severno od Zadra in po vseh analizah z BikeMap/RideWithGPS, sva si obetala slabih 290 km in 3000 m skupnega vzpona. Vseh pretresov vajeno srce še vedno povsem ne tolerira budilk sredi noči ob vikendih, a od doma sva uspela kreniti nekaj čez 5. uro zjutraj.

Pot naju je za dobro jutro, skupaj z germanskimi turisti, vodila preko Vahte, nato pa Štrekljevca, Črnomlja in Vinice do Bosiljevega. Od tod sva v dobi veri, da se na podlagi podatkov z BikeMap, izogneva dodatnih 100 višinskih metrov vzpona preko Generalskega Stola, zavila desno proti Tounju. Močno dvomim, da sva na račun najinega izogibanja glede višincev sploh karkoli profitirala, sva pa zato slabih 25 km dolg odsek ceste imela, z izjemo priklopnika s hlodovino, praktično povsem zase. Ruralnemu okolju na ljubo je cesta precej ozka in malce spominja na minsko polje, zato pa se je Marku zdelo nadvse prisrčno, ko sem mu še vedno kazal vsako luknjo na cesti 🙂

Za Josipdolom so naju oblaki zapustili, a je bil vzpon do najvišje točke dneva (Kapela, 888 m.n.v.) zaradi redkega prometa, široke ceste in dobrega asfalta, še vedno prav mil.

Vseskozi sva se vrtela okrog avtoceste E71, a le nekaj sto metrov od nje ni bilo čutiti civilizacije. Pri Žuti Lokvi, kjer avtocesto zapustijo vsi, ki s trajektom iz Stinic in Prizne, potujejo na Rab ali Pag, se je situacija glede družbe na cesti ter vročine povsem obrnila, nivo tekočine v bidonih je strmoglavljal in tako sva že pred spustom z Vratnika (700 m.n.v.) do Senja pred seboj videla le še mrzlo Coca-Colo.

Po 150 km se po površni oceni višinskega profila trase zdi, da je večina plezanja že mimo, a se Jadranska magistrala naslednjih 60 km, predvsem do Klade, ves čas vzpenja, spušča, vzpenja in nasploh vrti nekje okrog 300 m.n.v., kar se ob normalnih pogojih sicer ne zdi nič posebnega, a ob dodatku 37 ºC ni prav nič stimulativno, so pa za jezik do verige zato zasluženi tudi razgledi 🙂

V Prizni sva v vrsti za trajekt s kolesoma prehitela vse, ki so pred tem z avtomobili naju, a po vkrcanju, med vsemi navzočimi potniki ni bilo niti enega z vodno pištolo. Vroče 🙂

Po dobrih 210 km sva bila na Pagu, otoku kamor sem od nekdaj iskoč spremembo okolja rad pobegnil po koncu poletja, le da sem tokrat imel kolo pod seboj in ne v avtu. Ta “Enkrat bom šel pa s kolesom.” je bil mimogrede obkljukan. Vesel 🙂

Skozi Pag naju je nato čakalo še nekaj hupserjev in po nekem čudežu nama je rahel veter tokrat pihal diagonalno v hrbet, česar npr. med dirkanjem v Kostanjevico praviloma ne doživiš 🙂 Zadnjo uro vožnje je sonce že začelo počasi lezti v morje in tudi po 260 km sva od nekje še vedno uspela postrgati moč v nogah, da sva v Zukve prispela pred mrakom.

Ura se je na koncu ustavila pri prevoženih 297 km z dobrimi 4300 m skupnega vzpona in porabljenimi nekaj čez 9.000 kcal v slabih 12 urah vožnje. Sledil je seveda še zaslužen skok v morje, razdraženemu želodcu, pa je tudi že prijala trda hrana in radler. Kljub vročini, še vedno preluštno, da ne bi dolgo trajalo. 🙂