Eno izmed bolj popularnih nenapisanih pravil *rekreativnih* tekačev pravi:

“Tekaška sezona se začne 2 meseca pred Ljubljanskim maratonom in konča teden po njem, ko muskelfiber mine.”

Stvar je povsem logična – poleti je za tek pač prevroče, pozimi premrzlo, pomlad pa je, se razume, rezervirana za bicikel.

Vse lepo in prav, toda kaj ko imamo #resnitekaci pripravljene pajkice za vse vremenske razmere. Seveda je treba upravičiti nakup vsakega kosa opreme in tako nam ne preostane drugega kot tek (tudi) izven sezone. Ni ravno po pravilih, vendar tek redkokdaj je. V čakanju na sneg je tako odlična alternativa nabiranju asfaltnih kilometrov tek v gozdu. V klanec. Če je le možno, po blatu. Ker ne kupujemo tenisk zato, da bi ostale čiste. Se bodo že same oprale, ko bo zapadel sneg. Ker je dneva čedalje manj, je treba tudi treninge skrajšat. Na žalost pa to ne pomeni, da postanejo lažji. Ideja je preprosta:

1. izbereš klanec
2. tečeš gor v klanec, dokler pljuča dovolijo
3. se obrneš in hodiš dol v klanec
4. malo pavze, ker zakaj bi se preveč mučil, če ni treba
5. spet tečeš gor v klanec
6. …

Po nekaj ponovitvah se oglasi glas razuma, če je s tabo vse v redu. Potem se oglasi ura, da tudi za športnike tako visok utrip ni priporočljiv. Še ena ponovitev (malo je pa treba potrpet), nekaj razteka in si doma brez potrebe po čelki. Uspeh zagotovljen, muskelfiber pa tudi.

Opisan trening je še lažji in bolj zabaven, če je izveden v družbi. Prvi, ki na vrhu klanca pride izven pete cone srčnega utripa in s tem do besede, se lahko najdlje pritožuje. Male zmage so pač vredne največ 😉

Ps. Mala zmaga je tudi ta spletna stran – narejena z ljubeznijo.